Na sklepni slovesnosti podelili nagrade 51. Tedna slovenske drame

V Prešernovem gledališču Kranj se je slovesno sklenil 51. Teden slovenske drame

Mednarodni festival uprizoritev, nastalih po slovenskih dramskih besedilih, ki je svoje ime – teden – že zdavnaj presegel, je tokrat potekal v izrednem novembrskem terminu. V Prešernovem gledališču smo veseli, da nam ga je kljub novim omejitvam vendarle uspelo uspešno izpeljati.

V desetih dneh festivalskega programa sta bila Prešernovo gledališče in mesto Kranj stičišče slovenske gledališke umetnosti. Gledalci so lahko obiskali osem predstav v tekmovalnem in spremljevalnem programu, tri projekte spletnega programa, deset dogodkov bogatega dodatnega programa, od simpozija o magičnem gledališču Rudija Šeliga, predstavitve novih prevodov slovenske dramatike do okroglih miz, strokovnih srečanj, bralnih uprizoritev, problemskih pogovorov, gledališkega omnibusa za virtualni prostor, podelitve nagrad Združenja dramskih umetnikov Slovenije za pretekli dve leti, delavnic dramskega pisanja in koncertov.

Na sklepni slovesnosti smo tokrat podelili kar osem nagrad, med njimi tri nove:
- nagrado občinstva za najboljšo predstavo festivala;
- nagrado Tedna slovenske drame za najboljšo igralko (podeljuje se prvič);
- nagrado Tedna slovenske drame za najboljšega igralca (podeljuje se prvič);
- posebno nagrado Tedna slovenske drame po presoji žirije (podeljuje se prvič);
- nagrado za najboljšega mladega dramatika ali dramatičarko;
- Grün-Filipičevo priznanje za dosežke na področju dramaturgije in teatrologije;
- Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa;
- nagrado Slavka Gruma za najboljše novo nastalo dramsko besedilo.

Slovesni zaključek 51. Tedna slovenske drame v režiji Mojce Madon se je začel s pozdravnim nagovorom direktorja Prešernovega gledališča Kranj, Jureta Novaka, nato je sledila podelitev nagrad. Prireditev, ki sta jo povezovali Lucija Harum in Ivana Percan Kodarin, je melodično obogatila glasbeno-gledališka skupina Karavana.

Teden vrhuncev slovenske dramatike, gromkih aplavzov, navdihujočih pogovorov, radostnih vnovičnih snidenj in razgibanih glasbenih ritmov se je tako uspešno sklenil. V Prešernovem gledališču pa že zremo v prihodnost in se nadejamo, da se bo 52. Teden slovenske drame lahko tradicionalno začel 27. marca 2022, na svetovni dan gledališča.

Naj živi gledališče!

NAGRADE 51. TEDNA SLOVENSKE DRAME

NAGRADA PO IZBORU OBČINSTVA

Prešernovo gledališče nagrado po izboru občinstva podeljuje v sodelovanju s časopisom
Gorenjski glas in Mestno občino Kranj.
V konkurenci je bilo pet uprizoritev tekmovalnega (Škofjeloški pasijon, Jazz, Gejm, Nova
rasa, Pošta; Sedem vprašanj o sreči ni bila odigrana) ter tri uprizoritve spremljevalnega
programa (Bidovec-Tomažič: Tovarištvo, Mitska, Vladimir; Žalostinke ter Not Dead
Enough/Vestern žal nista bili odigrani).
Gledalci so po vsaki predstavi prejeli glasovnico in uprizoritev nagradili s točkami od 1 do 5.
Letošnje festivalsko občinstvo je najbolj prepričal

Škofjeloški pasijon

(Oče Romuald/Lovrenc Marušič)
v režiji Jerneja Lorencija; predstava je nastala v produkciji Prešernovega gledališča Kranj in
Mestnega gledališča Ptuj.

ŠELIGOVA NAGRADA za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa

Izmed šestih uprizoritev v tekmovalnem programu po izboru selektorja Roka Andresa
(Škofjeloški pasijon, Jazz, Gejm, Nova rasa, Pošta in Sedem vprašanj o sreči) se jih je
občinstvu predstavilo pet, ki so se potegovale za letošnje nagrade. (Uprizoritev Sedem
vprašanj o sreči ni bila odigrana.)
Strokovna žirija, ki so jo sestavljali Rok Bozovičar, Diana Koloini in Viktorija Rangelova, se je
odločila, da Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa prejme:

Škofjeloški pasijon

(Oče Romuald/Lovrenc Marušič)
v režiji Jerneja Lorencija; uprizoritev je nastala v produkciji Prešernovega gledališča Kranj in
Mestnega gledališča Ptuj.

Obrazložitev strokovne žirije:

Škofjeloški pasijon v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj zgodovinske sedimente in težo svetopisemskega izročila, ki obdaja prvo slovensko dramsko besedilo, prevede v sodobno pulzirajoče gradivo, ki besedo tudi dejansko prestavi v meso. Vsebino gledališkega dogodka postavi v trpna in trpeča telesa, ki kanonično zgodbo uprizarjajo v svojstvenem odrskem jeziku. Ta uspe prebuditi osnovno resničnost odrske pripovedi, hkrati pa komentira njene kulturno-zgodovinske nanose. V ospredje odrskega izraza tako stopa predan igralski angažma, režisersko dovršen preplet vseh gledaliških elementov, ki precizno slikajo paleto umetnostno-zgodovinskih podob, pa dosega za slovensko gledališče močan likovni učinek. Škofjeloški pasijon je uprizoritev, ki se s svojo sugestivnostjo in intenzivnostjo odtisne tudi v kolektivno gledalsko telo.

NAGRADO TEDNA SLOVENSKE DRAME ZA NAJBOLJŠO IGRALKO

tekmovalnega programa po presoji žirije prejme

Doroteja Nadrah

za vlogo v uprizoritvi Škofjeloški pasijon.

Obrazložitev:
Omejeni nabor igralskih izraznih sredstev Doroteja Nadrah v polnosti izkoristi za razvoj sveže 
in sodobne avtorske senzibilnosti. V vlogo Eve in Marije vstopa brez verbalnega aparata in se 
ne naslanja na tipizirane podobe žrtve, temveč s svojo telesno ekspresivnostjo in vztrajnostjo 
vzpostavi presunljivo odrsko prisotnost. Z vso svojo pojavnostjo se odziva na impulze celotne 
igralske zasedbe in odrskega dogajanja, gledalcem pa dostopno približa širino
odtenkov telesnosti pasijonske drame. V sklepnih trenutkih uprizoritve, ko Doroteja Nadrah 
na odru ostane sama, se v njej strnjeno odvije celoten gledališki pasijon.

NAGRADO TEDNA SLOVENSKE DRAME ZA NAJBOLJŠEGA IGRALCA

tekmovalnega programa po presoji žirije prejme

Blaž Setnikar

za vlogo v uprizoritvi Škofjeloški pasijon.

Obrazložitev:
Blaž Setnikar v uprizoritvi Škofjeloški pasijon oblikuje neposreden, vendar boleče živ trpni 
element – na njegovo telo se vpisujejo številna dejanja in geste trpinčenja. Setnikar se kot 
Adam in Kristus brezkompromisno podvrže torturi uprizoritvenega kolesja, pri čemer znotraj 
njega ostaja čist v svoji sleherniški naivnosti. Navkljub protagonistični umeščenosti v odrski 
dogodek se z nosilnim bremenom osrednjosti sooča nepretenciozno, vseeno pa s svojo 
nespregledljivo senzibilnostjo postane njeno gravitacijsko središče.

POSEBNO NAGRADO TEDNA SLOVENSKE DRAME PO PRESOJI ŽIRIJE

prejme za družbeno občutljivost uprizoritev

Gejm

v režiji Žiga Divjaka;
nastala je v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana.

Obrazložitev:
Uprizoritev Gejm s svojim angažiranim pristopom gledališki prostor svobode odpira 
družbenim poljem nujnosti. Njena igra ne poteka v fikcijskih svetovih, temveč jo igra stvarna 
problematika, ki odzvanja lokalno in globalno.

NAGRADA ZA MLADEGA DRAMATIKA

Na natečaj za nagrado za mladega dramatika je letos prispelo enajst besedil.
Strokovna žirija v sestavi Srečko Fišer (predsedujoči), Matej Bogataj in Amelia Kraigher je
delo opravila že do konca februarja 2021; najbolj jo je prepričalo besedilo

Jutri je v sanjah izgledal drugače

Nine Kuclar Stiković

V obrazložitvi je zapisala:
Majhno meščansko gospodinjstvo v ne tako majhni podeželski hiši: mati in sin. Mati, pravnica, je
ločena, moža je odposlala v svet (ima ljubimca na drugi strani koprneče telefonske linije), taščo, ki je
sicer po zemljiški knjigi lastnica hiše, pa v dom za starejše, ker "ne more sama skrbeti za vse". Sin,
njen najmlajši, se uči za maturo, razvozlava Cankarjevo vprašanje, kaj je zad za narodovim blagrom,
in se pripravlja na sprejemni izpit za arhitekturo; starejša sestra in najstarejši brat ne živita več doma.
Medtem ko se mati in sin vsak po svoje spoprijemata z izzivi, ki ju postavlja prednju epidemična
družbena zapeka (mati s histeriziranjem, sin s pijačo: pogreša babico, ki mu je bila, se zdi, vir
treznosti), pa odsotni družinski člani začnejo odkrivati prednosti bivanja zunaj mesta; iz prizora v
prizor je hiša bolj polna svojih nekdanjih stanovalcev, njihovih neizpolnjenih stremljenj, travm, kapric,
očitanj in sploh vsega, kar človeški primerki vlačijo za seboj po svetu. Naplete se marsikaj, pravzaprav
več komičnega, čeprav je ozadje grenko. Edino babica, ki v hiši najbolj manjka, ne more priti v svojo,
temveč na koncu odide v drugo, večno hišo. In njen vnuk ugotovi, da sicer svet mogoče res stoji na
mladih, a mladi stojijo na starih. Vendarle izkušnja prinese akterjem zgodbe nekaj zrelosti; kdo ve,
koliko bo trajna. Jutri je v sanjah izgledal drugače je družinska drama, oblikovana v preizkušeni
realistični maniri, na zunaj celo dokumentaristična: pisana je prav po datumih "časa, ko smo živeli
med zidovi", od 13. marca 2020, 13.43, do 7. maja 2020, 22.49, kot navajajo didaskalije. Četudi
drama ni brez izdatnih komičnih elementov in ti ji nemalo koristijo: v komičnem ključu se tu pa tam
kakšna shematičnost, konstruiranost lažje sprejme in ne ogrozi temeljne vrline besedila – da trenutno
najbolj omniprezentno temo, ki pa mimo aktualizma vleče za sabo izdatno civilizacijsko prtljago,
napada frontalno, neposredno, z mladostno neizprosnim ustvarjalnim optimizmom in nekaj naivnosti,
brez katerega le-onega ne more biti.

Nagrajenko smo organizatorji festivala razglasili že 6. aprila 2021, ko bi se festival moral – v
tradicionalnem terminu – končati. Prav tako smo takrat razglasili dobitnika Grün-Filipičevega
priznanja ter Grumovo nagrajenko 2021.

GRÜN-FILIPIČEVO PRIZNANJE

za dosežke na področju dramaturgije in teatrologije

Teden slovenske drame nagrado za dosežke na področju dramaturgije in teatrologije
podeljuje že od leta 1979. Letošnjega nagrajenca je izbrala že omenjena strokovna žirija
(Srečko Fišer, Matej Bogataj, Amelia Kraigher), ki se je odločila, da nagrado prejme

Milan Ramšak Marković

Utemeljitev:
Hlapci; Teorema; Kako ostanem lepa in svobodna; V republiki sreče; Ali: strah ti pojé dušo; mi, evropski
mrliči; Alarmi!; Cement. To so naslovi le nekaterih odmevnejših predstav z izrazitim dramaturškim
podpisom Milana Ramšaka Markovića. Njegovo dramaturško delovanje zaobjame kar najširši spekter
tega gledališkega poklica: ustvarja kot praktični dramaturg, avtor in soavtor različnih vrst besedil,
dramaturških člankov, dramskih predlog, gledaliških ter odrskih priredb, kot scenarist, pa tudi performer
in avtor angažiranih predstav. Z enako močjo in ostrino deluje tako na neodvisni sceni kot v osrednjih
gledaliških institucijah, njegov vsestranski talent pa se je v polnosti razmahnil v predstavah, ki jih
podpisuje skupaj s stalno ustvarjalno ekipo režiserja Sebastijana Horvata. Ko Marković kot dramaturg na
novo prebira tako izrazite umetnike, kot so Cankar, Semenič, Krleža, Müller, Pasolini ali Fassbinder – ko
za oder prireja drame, romane in filme –, si drzne postaviti na vidno mesto njihovo dramaturgijo sámo,
dramaturgijo kot táko. Skozi delovne procese in v predstavah na presenetljive načine razgrinja režiserske,
včasih tudi igralske ustvarjalne postopke. Ob tem pa – v izrazito plodnem sodelovanju s scenografom
Igorjem Vasiljevom – prav posebno mesto pripade dramaturgiji scenskega prostora, ki jo znajo uspešno
razvijati le najbolj drzni ustvarjalci z izjemnim posluhom za gledališke raziskave. Obenem Ramšak
Marković gledališče razume kot prvenstveno družbeni fenomen. Skozi celo paleto dramaturških
postopkov, dramaturške črte, reze, spoje, povezave, prelome, prešitja in raz(lič)ne potujitvene postopke
zelo konkretno razgalja vsakdanje družbene manifestacije rasizma, ksenofobije, nacionalizma,
(neo)fašizma, repatriarhalizacije in podobnih fenomenov današnjega sveta. Kot ustvarjalca ga zanimajo
ideološka trenja, posveča se jim dosledno in študiozno, pri čemer gledalcu zastavlja številne miselne
rebuse, uganke, ki drezajo v tkivo aktualnih družbenih problemov. Predstava Teorema stopa v dialog s
Pasolinijevim delom na način, da preizkuša situacijo tujstva in družbene odzive nanjo v sodobni
meščanski družini, predstava Ali pa iz Fassbinderjeve dramske in filmske predloge o arabskem zdomskem
delavcu v Nemčiji iz leta 1974 potegne poudarke in dileme, ki so izrazito današnji in premišljajo odnos
med večinskim prebivalstvom in priseljenci, vse pa na podlagi spodletele in vse bolj nefunkcionalne
ljubezenske zveze. Inteligentno angažiran, duhovit in oster je Markovićev dramaturški pristop k
Cankarjevim Hlapcem, kjer ob Jermanovi zgodbi o uporu in njegovi opustitvi spremljamo vzporedne
komentarje Radka Poliča Raca, ki spregovarja o lastnem angažmaju v gledališču in premišlja njegovo
smiselnost in nujnost.

NAGRADA SLAVKA GRUMA

za najboljše novo nastalo dramsko besedilo

Letos praznujemo 120-letnico rojstva velikana slovenske dramatike Slavka Gruma, po
katerem nosi ime osrednja nagrada festivala, ki so jo podelili že dvainštiridesetič.
Med šestintridesetimi na natečaj prispelimi besedili je omenjena žirija nominirala štiri: Delo
in deklica I–V: Drame tlačank Nike Švab, Franc Vedrane Grisogono Nemeš, potem že
tečem Simone Semenič in Tega okusa še niste poskusili Maje Šorli.

Nagrado je prejela

Maja Šorli

za besedilo

Tega okusa še niste poskusili

Utemeljitev:
Drama se začne z manifestom za sodobno (visoko) šolstvo, v katerem so jasno in odločno
izražene zahteve po dostopnosti študija za vse in zagotavljanju delovnih mest za diplomante,
pa tudi stališča proti zasebnim univerzam in težnjam po splošni komercializaciji šolstva z
uvedbami šolnin. Manifest se udejanji v prikazu spopada med različnimi silami na univerzi,
katere vrh in odločevalci nameravajo prodati svoje študente nastajajoči zasebni visokošolski
ustanovi; čeprav je bila napisana pred zadnjimi poskusi omejevanja in omalovaževanja
humanističnih študijev, je drama Tega okusa še niste poskusili natančno predvidela raven in
namen tega ideološkega spopada. V prepoznavnih akademskih diskurzih se znajdejo tisti, ki
so na strani javnega šolstva, in tisti, ki se želijo iz golega koristoljubja pridružiti rušilnemu
toku privatizacije. Sodobna drama o univerzitetnih spletkah in igrah moči je spisana v
realističnem jeziku, odlikuje jo dobro poznavanje dramske snovi, karakterizacija oseb pa je
plastična in verjetna. Dramske osebe pred kuliso preoblikovanja ustanov doživljajo tudi
osebne in sentimentalne zaplete, podvržene so nejasnim obtožbam o prekoračenju
pedagoškega erosa in sumom nadlegovanja študentov. Celotno igro preveva angažma, jasno
se zavzema za pridobitve študentskih protestov in zahtev, kot jih poznamo že od konca
šestdesetih let naprej. V tem je nadaljevalka nekaterih preteklih politično angažiranih in v
realistični nameri izpisanih dramskih besedil izpred desetletij, na primer Kozakove Afere. Tega
okusa še niste poskusili na primeru visokega šolstva razkriva številne navzkrižne družbene
silnice; zaveda se, da je vsaka točka lahko tudi točka preloma in da je krhko in dolgo
usklajevano ravnovesje v času neoliberalnega polaščanja vsega težko ohranjati; zaveda se,
da naše pravice niso pridobljene za zmerom in da jih je treba nenehno braniti in širiti.

***

Vsem nagrajencem 51. Tedna slovenske drame iskreno čestitamo!