Bralne uprizoritve Festivala dramske pisave Vzkrik 2020
Društvo Krik in Vzkrik
Spletni program
Poseben del programa Tedna slovenske drame bo na spletu, na katerem si bo mogoče ogledati nekatere projekte, ki so najprej nastali v obliki uprizoritvene umetnosti (npr. bralne uprizoritve), a so avtorske ekipe zaradi ukrepov za zajezitev širjenja novega koronavirusa njihovo uresničitev realizacijo prenesle v drug medij. Da so bile predloge lahko uprizorjene (upodobljene), so bile zrežirane z mislijo na predvajanje na spletu, zmontirane ter zvočno in vizualno obdelane.
Bralne uprizoritve Festivala dramske pisave Vzkrik so izrazito avtorske in predstavljajo eruptivno ustvarjalnost najmlajše generacije slovenske dramatike in gledališča.
Društvo Krik in festival Vzkrik
Nika Korenjak: Kako ženska postane morilka, režiser Aljoša Živadinov
Brina Klampfer in Kaja Blazinšek: Paloma, režiserka Brina Klampfer
Gašpar Marinič: Odsekal ti bom krila, režiser Žiga Hren
Suzana Tratnik: Tukaj ni homofobije, režiserka Živa Bizovičar
Varja Hrvatin: Najraje bi se udrla v zemljo, režiserka Eva Kokalj
Peter Rezman: Izrekanje suspenza, režiserka Nina Ramšak Marković
Jernej Potočan: Leta so tekla, mi pa malo manj, režiser Luka Marcen
Tjaša Mislej: Posebna večerja, režiserka Mojca Madon
Koreografija in izvedba: Nika Korenjak in Gal Oblak
Kamera in montaža: Asiana Jurca Avci
Glasba: Gal Oblak
O BESEDILU
Naslov drame ne napoveduje trilerja, niti ne praktičnega recepta za umor, pač pa v resnici vstopa v še veliko bolj mračno polje morilskih nagonov, in sicer materinskih. Avtorica se jih dotika predvsem v podtekstu, bolj alegorično kot konkretno. Radikalne prebliske postavlja ob rob vsem ostalim prikritim, tabuiziranim niansam materinstva in še bolj rojevanja. Prvi del dogajanja avtorica umesti v stvarno okolje porodnišnice in skozi introspekcijo mlade mame Matilde brezsramno naniza serijo načeloma potlačenih razpoloženj, ki vznikajo v odnosu do dojenčice: od strahu in otopelosti do gnusa in močne odsotnosti "prave" materinske ljubezni, ki jo spravlja v grozo, a jo hkrati doživlja kot normalno. Jezik je nemalokrat namenoma neposreden, oster in ekspliciten, želi poudariti zamolčane emocije in podobe, ki se nahajajo onstran glorifikacije materinske vloge in poroda.
O BESEDILU
Kakor naznani že uvod, je drama Paloma zasnovana po motivih resničnih dogodkov v Sladkem Vrhu, prav ta opredelitev pa dopušča intrigantno mero preigravanja med fikcijo in faktičnostjo, med dokumentarno stvarnostjo in njenimi približki, skratka med realnostjo, polrealnostjo in umišljenim. V zgodbo o tovarni Paloma (danes "podjetje z več kot 140-letno tradicijo proizvodnje in trženja higienskih papirjev v Evropi") vstopimo leta 1969, ko se porodi inovativna, tako rekoč revolucionarna ideja o rolici wc papirja. Ta je konkreten in simbolen povod za razcvet tovarne, ki je sledil v naslednjih desetletjih. Besedilo namerno operira zgolj z "imeni v funkciji" (Direktor, Tajnica, Tovariš, Umetnik, Potnica, Čistilka, Delavke, Delavci), s čimer želi ohranjati zgodovinsko distanco do obravnavanega, vendar so obenem vsi liki natančno okarakterizirani in verjetni, docela polnokrvni in osebni.
Po besedilu Brine Klampfer in Kaje Blazinšek: Paloma je nastala celovečerna predstava, ki si jo je mogoče ogledati v Slovenskem mladinskem gledališču (https://mladinsko.com/sl/program/97/paloma/).
O BESEDILU
Izobilje zabave, promiskuiteta, droge in flegmatičnost so v drami le krinka za mladostniško osamljenost, izgubljenost, bolečino in predvsem – še ne povsem priznano – željo po ljubezni in pripadanju. Prikaz sodobnega utripa gejevske scene je na eni strani povsem realen, tu so hipni zmenki, prazni seksi, osvajanja, strah pred lastno identiteto in bojazni pred partnersko zavezo, vendar hkrati prizore nenehno prekinjajo nadrealistični inserti, metaforične slikovite podobe, ki delujejo kot prividi ali vizije (nekakšne vsiljene sanje). Besedilo se izogiba poenoteni strukturi, preigrava tako slog pisave in didaskalij kot oblike dialogov. Prehodi med prizori se stapljajo, drugje so bliskovito zasukani, mestoma že skoraj zrcalijo princip prostih asociacij.
Montaža: Timotej Cvirn
Igrajo: Jure Rajšp, Diana Kolenc, Jure Žavbi, Gaja Filač in Tina Resman
O BESEDILU
"Angažirana umetnost je vedno na meji posiljevanja nežne umetniške duše," med drugim v besedilu zapiše avtorica, ki se v drami Tukaj ni homofobije ves čas igra s paradoksi – tako družbe kot dramatike. Njena zavestno cinična perspektiva ponazarja učinkovit pristop, kako o brutalnih situacijah iz resničnega življenja spregovoriti na duhovit, komičen, zajedljiv, a nič manj prodoren način. Naslov drame je namerno zavajajoč, čeprav po drugi strani dobršni meri nevedne (hetero) populacije morda povsem umesten. Besedilo v formatu kratkih scen in interakcij z občinstvom vsebino črpa iz medijske realnosti in avtoreferencialnosti, nedvomno gre za specifično variacijo dokumentarističnega gledališča, ki s tem, ko parodira stereotipe na polju LGBTQ+, hkrati že legitimira njihov obstoj in nevarnost.
Režijska in tehnična izvedba: Eva Kokalj
Igra: Živa Selan
O BESEDILU
Drama posvoji format računalniške igrice in se najprej lahko zazdi kot podvojena iluzija, dvoplastna fikcija, obložena z virtualnim, ki varuje pred realnostjo. Daleč od tega. S tem, ko struktura besedila sledi dramaturgiji igralnih zakonitosti (levelov) in že vnaprej jasno zakoliči dogajalne parametre (liki, misija, cilj, zemljevid in časovni okvir), sicer napove eksperimentiranje s formo, a besedilo/dogajanje polnokrvno orisuje niti najmanj namišljen
svet temveč življenje v vsej njegovi prepoznavni mesenosti. Skozi perspektivo treh deklet (Dori, Valerije in Julije) se najprej seznanimo z njihovimi skupnimi cilji ("končat faks, se osamosvojit, najt job, najt smisel"), uresničevanje teh pa poteka skozi tri raznolike oblike bivanja. Edini zares skupen in zaupen prostor imajo v oblaku, na Facebook Messengerju/…/.
Režija: Nina Ramšak Marković
Igrajo: Mia Skrbinac
Foto: Ioana Turcan
O BESEDILU
Morda bi bila drama izrekanja suspenza užaljena, če bi jo kategorizirali le pod en literarni, kaj šele en dramski žanr. To je poezija, poročilo, scenarij, dokument, dovtip, risba in scenografija obenem. V njej avtor skozi vizuro humorja kritično nastavlja ogledalo sodobni umetnosti, preizprašuje in malce tudi dvomi v njen pomen in še bolj namen, pri tem se izogiba predvideni naraciji, čeprav vsakemu "prizoru" sledi nagajivo vizualiziran siže pravkar prebranega. Gre za docela avtonomen princip razumevanja "dramske pisave", pravzaprav v njej ni nič več zares dramskega in tudi dramatičnega ne, so kvečjemu zametki tega, ki kličejo k individualni interpretaciji. Avtor skozi formo že argumentira vsebino – in obratno. Oba pola sta v nenehnem stiku, komunikaciji in sožitju, čeprav se na prvi pogled zdi, da sta vse prej kot simbiozna.
Igrajo: Žan Brelih Hatunić
Avtor glasbe in oblikovalec zvoka: Martin Vogrin
O BESEDILU
V duhu beckettovske brezizhodnosti in harmsovskega eklektičnega nadrealizma dramsko besedilo Leta so tekla, mi pa malo manj razpira vpogled v podtalje družbenih mehanizmov, čeprav ga prikaže s povsem nazornimi liki. Drama je strukturirana kot neprestano hektično preklapljanje prizorov kot svojevrsten variete marginalnega sveta. Povezovalno vlogo izvaja spodleteli klovn, ki se sprašuje o smislu lastnega početja, a verjetno še bolj o smislu občinstva, ki ga gleda. Ne le, da prek njega uvidimo tisto realno podobo, hrbtno (kruto) stran komedijanstva, predvsem je vanj položena prispodoba obstoječega prekarstva in njegov začaran krog.
Igra: Tamara Avguštin
Avtor glasbe in zvočne obdelave: Luka Ipavec
Video: Mojca Madon in Sašo Štih