Sedem vprašanj o sreči

O uprizoritvi

Avtorji besedila so ustvarjalci predstave. 

Sedem vprašanj o sreči ne postavlja vprašanj in tudi ne ponuja odgovorov, omogoča pa, da si na domišljijskem potovanju skozi sedem gledaliških dežel vprašanja zastavimo sami in si, če hočemo, nanje sami tudi odgovorimo.

Ustvarjalci so kot izhodišče za ustvarjalni proces vzeli Maeterlinckovo Modro ptico, zgodbo o arhetipskem potovanju v iskanju sreče. Po premieri v Moskovskem umetniškem gledališču v režiji Konstantina Sergejeviča Stanislavskega (1908) in na Broadwayu (1910) je doživela vrsto izvedb, priredb za radio, več filmov in TV-serijo. Po uspehu, ki ga je igra imela, je nastal otroški roman The Blue Bird for Children, ki ga je Maurice Maeterlinck napisal z Georgette Leblanc. V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bila uprizoritev Sinje ptice (1964) v režiji Jožeta Pengova eden od vrhuncev tedanjega marionetnega odra. Likovno podobo predstave je ustvaril slikar France Mihelič, za glasbo pa je poskrbel skladatelj Uroš Krek.

Skozi zgodbo o iskanju modre ptice ustvarjalci predstave Sedem vprašanj o sreči pišejo lastno, osebno in družbeno zgodbo o družini, nasilju, spominu, sanjah, smrti, radostih, ljubezni, prihodnosti, slovesu, smislu.

Sedem vprašanj o sreči je predstava o gledaliških prostorih. V tokratnem vnovičnem sodelovanju režiserja s scenografom Brankom Hojnikom – skupaj sta v zadnjih letih ustvarjala tudi v Rusiji in na Norveškem – je (znova) prav posebna pozornost posvečena prostoru kot mestu domišljije.

Sedem vprašanj o sreči je dolgo gledališko potovanje, predstava o predstavi, zgodba o zgodbi, po svoje nadaljevanje ustvarjalnega procesa, ki se je z delom ekipe začel pri uprizoritvi še ni naslova. Janežič je sicer v zadnjih letih v različnih državah ustvaril več nenavadno dolgih predstav, ki skušajo z dekonstrukcijo gledališča poudariti njegovo čudežnost ter v ospredje postavljajo skupnost, udeleženo v dogodku.

Glede na sodobno obsedenost s srečo ni odveč omeniti, da otroka modre ptice, takšne, ki preživi na svetlobi dneva, v zgodbi nikoli ne najdeta. Kar pa ne pomeni, da ne doživita in ne preživita ogromno (morda kar vse življenje?) in da se na poti zaradi vsega, kar srečata, ne spremenita – s tem pa se spremeni tudi njun pogled na svet, v katerega se po sanjskem življenju vrneta. Z drugimi besedami: ni rečeno, da sreče ne najdeta. Vendar ne smemo pozabiti, da se modre ptice nista odpravila iskat zaradi sebe …

Na žalost obstaja sinja ptica sreče onkraj meja tega minljivega sveta – vendar je vsi, katerih srca so neomadeževana, ne bodo iskali zaman, kajti na njihovih potovanjih po prostranstvih dežele sanj jih bodo bogatila in (o)čistila njihova čustev in domišljije polna življenja.


(Utemeljitev švedske akademije ob podelitvi Nobelove nagrade za književnost Maeterlincku leta 1911)

*Besedilo je povzeto s spletne strani uprizoritve.

"Vse razsežnosti razmislekov, ki se budijo v najrazličnejših nivojih in plasteh gledalčeve in igralčeve prisotnosti je nemogoče razgrniti v enostavno linearno povedano pripoved, vseeno pa se zdi, da predstava zbira in povezuje referenčne točke, ki se na zemljevid popotovanja vtisnejo zaradi učinkovanja pomembnih zavednih ali nezavednih gradnikov življenja." (Magda Tušar, Radio Slovenija, 11. 1. 2020)

Premiera: 10. januarja 2020, Lutkovno gledališče Ljubljana

Predstava zaradi objektivnih razlogov producentov na festivalu ne bo odigrana.

Fotogalerija